Zgodovina

Zgodovina

ZgodovinaKoroško-štajersko mejno področje v porečju Mislinje je bilo vselej v zgodovini idilično odmaknjen svet, razložen med blago zaobljenimi pobočji in plečatimi kopami Pohorja na eni strani, ter zadnjimi obronki visokogorskih Karavank z mogočnim osamelcem Uršljo goro na drugi strani. Številna arheološka najdišča v okolici Slovenj Gradca pričajo, da je bila kotlina sredi zgodovinske Graške doline že od nekdaj pomembno naselitveno območje ob strateški poti iz osrednje Slovenije v Celovško kotlino in dalje proti severu. Rimska poštna postaja Colatio je nastala na temeljih starejšega selišča keltiziranih Ilirov pod utrjenim gradiščem na t. i. Grajskem griču. Utrjen grad je tukaj stal že konec 11. stoletja. S posredno omembo ob imenu gradnika Werianta de Greza, podpisnika ustanovne listine benediktinskega samostana v Šentpavlu v Labotski dolini, ustanove mogočnih koroških vojvod Spanheimov, izvemo, da je Grad nad današnjim Starim trgom leta 1091 poleg Rajhenburga (Brestanice) najstarejša bivalna utrdba na slovenskem Štajerskem. Utrjeno domovanje je skupaj z naselbino in posestvi v širši okolici po izumrtju Spanheimov po sorodstvenih vezeh pripadla slavni rodbini Andeških. Med njihovimi bavarskimi ministeriali so bili tudi »von Diengen«, ki so se kot posestniki tukajšnjega gradu preimenovali v »von (Windisch)Gräz«. Že v času vojvode Bertolda III. Andeškega (ok. 1185) je v trgu delovala pomembna kovnica denarja. Temu koščku svoje zemlje je posebno pozornost namenil zlasti Bertold V. Andeški, oglejski patriarh, saj je bila tukaj najsevernejša točka znotraj vplivnega območja njegove nadškofije in je razvoj radodarno podpiral. Naselbino je preselil »na zeleno trato«, ki jo oblivajo trije potoki: Mislinja, Suhodolnica in Homšnica, ter nanjo poleg imena Windischgrez prenesel tudi tržne pravice. Slovenj Gradec se je uspešno razvijal tudi po njegovi smrti, ko je posest prešla v roke oglejskega patriarhata, saj je že pred letom 1267 pridobil mestne pravice. Pod Habsburžani od 14. stoletja dalje se je mesto opasalo z močnim obzidjem, ki je varovalo mirno življenje porajajočega se meščanstva, drobnega plemstva in sloja manjših obrtnikov.

Svojevrsten pečat so mu vtisnile številne družine mojstrov umetnostnih obrti. Bogata tradicija 15. in 16. stoletja je zopet najodličneje vzcvetela v času zrelega baroka. Starejšim pasarskim, pozlatarskim in podobarskim delavnicam so se pridružile ambicioznejše umetniške – med najpomembnejšimi sta bili slikarska družine Strauss in kiparska mojstra Janeza Jurija Mersija.

PečatV 19. stoletju so nove možnosti prometnih zvez nadarjene rojake iz mesta in bližnje okolice potegnile v svet. Tukaj rojeni znameniti skladatelj samospevov Hugo Wolf je priznanje svojega talenta doživel na Dunaju, kamor je želja po umetniški potrditvi vodila tudi Franca Bernekerja, pionirja modernega slovenskega kiparstva in sopotnika impresionistov. V zapletenih časih političnega spletkarjenja v razburkanem 20. stoletju, ki so ga tri generacije domačinov preživele v štirih različnih državah, sta tradicijo kulturnega življenja vzdrževala predvsem dva duhovnika. Slovenjgraški župnik in dekan Jakob Soklič je bil pred drugo svetovno vojno v središču družbenega življenja v mestu in vzpodbujevalec kulturnega opismenjevanja po njej, ko je peščica mestnih intelektualcev ustanavljala osrednje kulturne ustanove, ki so v zadnjih desetletjih ponesle ime mesta ob Mislinji v svet. Pisatelj Ksaver Meško je župnikoval na odmaknjenih Selah pod Uršljo goro in z blago prisotnostjo navdihoval prenekatero tenkočutno dušo, ki se je rodila v teh krajih. Oba skupaj pa sta zadolžila sodobne generacije Slovenjgradčanov in okoličanov, da z entuziazmom zajemajo iz bogate kulturne zgodovine svojega kraja.