„Francu Kavčiču, dragemu prijatelju iz starih časov, ki me je naučil ljubiti slovensko literaturo,“ je v posvetilu njemu leta 1967 zapisala pisateljica, publicistka in prevajalka Gusti Stridsberg (1892–1978). Ta napis krasi tudi novo spominsko ploščo na pročelju osnovne šole v Šmartnu, ki jo je Mestna občina Slovenj Gradec v času letošnjih martinovih dni, prazniku treh vaških skupnosti, namenila v spomin človekoma, ki sta močno zaznamovala kulturno krajino Mislinjske doline, to je nekdanji veleposestnici s Hartenštajna, lastnica je bila v letih 1918-1947, in nekdanjemu šolskemu upravitelju v Šmartnu Francu Kavčiču.
Kavčič je ob delu šolskega upravitelja kot domači učitelj na Hartenštajnu poučeval malo Bimi, hčerko Gusti Stridsberg, takrat še poročeno Jirku. In ker je nemško govorečo lastnico Hartenštajna zanimal jezik okoliških sosedov, jo je začel seznanjati s slovenščino. Prebirala sta slovensko literaturo, navdušil jo je nad branjem Ivana Cankarja.
Življenje in delo te skrivnostne ženske, potem še o Francu Kavčiču, katerega vnukinja Alenka Iskra se je udeležila odkritja spominske plošče, poglobljeno raziskuje Karla Zajc Berzelak in svoja dognanja in odstiranja objavlja v koroški reviji za leposlovje in kulturo Odsevanja.
»Gusti Stridsberg se je v vseh svojih romanih ponovno vračala na Hartenštajn, odrekla se mu je le v zadnjem romanu. Verjetno je ravno v Mislinjski dolini začutila, da je družinska idila še mogoča, kajti njeno kasnejše življenje je bilo povsem drugačno. Sama svoje življenjske poti ni nikoli obžalovala in te svoje izkušnje nam je l. 1961 ponudila v avtobiografskem romanu Mojih 5 življenj, originalen naslov Menschen, Mächte und Ich. Zamolčala pa je, da je živela 6 življenj ali pa morda še kakšno, za katerega sploh ne vemo. Kajti človeško življenje je ena sama velika enigma,« je dejala Karla Zajc Berzelak in dodala: »Z možem, s katerim sta se leta 1918 preselila na Hartenštajn, se je razšla in začela je pisati. Njen prvi roman Zwischen den Zeiten (Med obdobjema, 1931) je nastal ravno na Hartenštajnu. Skupno je napisala 6 romanov in 2 zbirki kratkih zgodb. Dvakrat je potovala v Moskvo, bila dopisnica v španski državljanski vojni, med 2. svetovno vojno se je zapletla v vohunske mreže, po vojni je bila zaposlena na švedskem inštitutu za švedsko kulturo. Franc Kavčič pa je v naše kraje prišel leta 1924 in tukaj poučeval vse do l. 1941, ko so okupacijske oblasti odpustile slovenske učitelje. Ne samo da se je Gusti zaradi njega »zaljubila v melodijo tega jezika«, slovenskega, postala je tudi prevajalka prve Cankarjeve knjige iz slovenščine v nemščino – Der Knecht Jernej (1929).« Bila je torej prva, ki je našega pisatelja Ivana Cankarja ponesla onkraj slovenske jezikovne meje.
Ravnatelj osnovne šole v Šmartnu pri Slovenj Gradcu Robert Sterkuš je zelo ponosen: »Za otroke je sicer najbolj zanimivo, da je bila Gusti menda trojna agentka. Kot pisateljica je pustila za nas velik pečat, s Šmartnim pri Slovenj Gradcu in nadučiteljem Kavčičem je bila zelo povezana. Naš jezik je, čeprav ni bila rojena Slovenka, ponesla tudi drugod po svetu. Na naši šoli bomo njeno vrednost za sam kraj povzdignili in poudarili, jo vpletli v pedagoški program, in naše učence kot prve izobrazili o tem, kdo sta bila Gusti Stridsberg in Franc Kavčič.«
Ponosna in vesela, da je občina v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi v Šmartnu dala priznanje tema izjemnima osebnostima, je tudi podžupanja Mestne občine Slovenj Gradec Martina Šisernik, pobudnica namestitve spominskega obeležja Stridsbergovi in Kavčiču. Hvaležna je tudi raziskovalki Karli Zajc Berzelak za njeno delo, pa tudi za objave njune zgodbe v Odsevanjih, s čimer je veličino Gusti Stridsberg in Franca Kavčiča približala tudi širši javnosti. Zajc Berzelakova je ob zaključku slovesnosti odkritja spominske plošče dejala: »To je krasen izziv za vse nas, da ohranjamo to, kar imamo, kar nas dela Slovence, to so naš jezik, naša literatura in naša kultura.«
Vir: SGlasnik, AP